Ko se zgodi najhujše - podpora ljudem po nesrečah in tistim ki pomagajo

Ko se intervencija konča, ljudje pogosto še dolgo živijo s posledicami tega, kar so doživeli. Ob obnovi poškodovanih domov in infrastrukture zato potrebujemo tudi razumevanje za strah, negotovost in izgubo občutka varnosti. Prav temu je bil namenjen 3. simpozij zaščite in reševanja z naslovom »Ko se zgodi najhujše«.

Dogodka, ki ga je v četrtek, 15. oktobra 2026, v Linhartovi dvorani organiziralo Prostovoljno gasilsko društvo Radovljica, smo se udeležili Uroš Mencinger, Sebastjan Vesel in Sabina Možina. Psihoterapevtka dr. Meta Košir je predstavila psihološke posledice naravnih nesreč in drugih hudih dogodkov ter pomen podpore prizadetim in ljudem, ki jim pomagajo.

Posledice ki ostanejo tudi po obnovi

Poplava, požar ali druga nesreča lahko v nekaj urah spremeni življenje družine. Poleg skrbi za dom in premoženje se pojavijo vprašanja, kako naprej, ali se bo dogodek ponovil in kdaj bo življenje spet varno. Na predavanju je bilo poudarjeno, da se ljudje na takšne izkušnje odzivamo različno in da tudi okrevanje ne poteka pri vseh enako hitro.

Med predstavljenimi odzivi so bili močan strah, zmedenost, čustvena otopelost in občutek, da človek v odločilnem trenutku obstane. Govor je bil tudi o težavah s spanjem, ponavljajočih se spominih in stiskah, ki se lahko pojavijo pozneje, ko neposredna nevarnost že mine. Takšnih odzivov ne smemo presojati kot pomanjkanje poguma ali volje.

Za nas je bilo pomembno opozorilo, da pomoč začneš s poslušanjem človeka in njegovih potreb. Nekdo želi govoriti, drugi potrebuje mir, tretjemu največ pomeni konkretna pomoč pri vsakdanjih opravilih. V pogovor ga ne silimo. Predavanje je opozorilo tudi na pomen strokovne pomoči ob izraziti ali dolgotrajni stiski.

Podporo potrebujejo tudi gasilci reševalci in prostovoljci

Posebej nas je nagovoril del, namenjen ljudem, ki ob nesrečah pomagajo drugim. Gasilci, reševalci in prostovoljci se srečujejo z nevarnostjo, utrujenostjo in prizori, ki jih lahko spremljajo tudi po vrnitvi domov. Njihova usposobljenost in izkušnje ne pomenijo, da jih zahtevna intervencija ne more prizadeti.

Velik del prostovoljskega dela poteka ob službi in družinskih obveznostih. Ljudje mu namenjajo svoj čas, znanje in energijo, njihovi bližnji pa ob odhodu na intervencijo čakajo na novico, da so na varnem. Ob podpori ekipam zato ne smemo spregledati njihovih družin. Tudi zanje so pomembne pravočasne in jasne informacije, kolikor jih razmere omogočajo.

Sporočilo o skrbi zase razumemo zelo konkretno: dovolj počitka, čas za okrevanje, možnost zaupnega pogovora in dostop do strokovne podpore, kadar jo posameznik potrebuje. Prepoznati lastne meje in sprejeti pomoč je odgovorno ravnanje. Tudi tisti, ki pomagajo, potrebujejo podporo.

Otroci potrebujejo mirno razlago in občutek varnosti

Na simpoziju je bila izpostavljena tudi skrb za otroke. Ti dogajanja ne razumejo vedno tako kot odrasli, zaznavajo pa strah in negotovost v svoji okolici. Med poudarki predavanja so bili iskrena, mirna in starosti primerna pojasnila ter vračanje k običajni dnevni rutini, ko razmere to dopuščajo.

Ob urejanju škode in številnih nujnih opravkih je lahko otrokova stiska manj opazna. Zato moramo ohraniti čas tudi za njegova vprašanja, bližino in občutek, da je ob njem nekdo, na kogar se lahko zanese.

Starejši in ljudje ki živijo sami ne smejo ostati spregledani

Posebna pozornost je bila namenjena starejšim, ljudem z omejeno mobilnostjo in posameznikom, ki potrebujejo redno zdravstveno oskrbo. Ob nesreči so pomembni dostop do pitne vode, hrane, zdravil in pripomočkov ter pomoč pri urejanju vsakdanjih potreb.

Prav tako pomembno je vprašanje, kdo jih bo obiskal, preveril, kaj potrebujejo, in ostal z njimi v stiku. Za človeka, ki živi sam, lahko negotovost postane še težja, če nima nikogar, na kogar bi se obrnil. Pogovor in reden stik sta zato pomemben del pomoči.

Kaj želimo prenesti v nadaljnje delo

Kot ekipa po simpoziju izpostavljamo potrebo, da skrb za ljudi vključujemo v razmislek o pripravljenosti občine na nesreče. Ob opremi, usposabljanju in organizaciji intervencij moramo odpirati tudi vprašanja dostopnosti psihološke podpore, obveščanja svojcev in spremljanja ljudi v obdobju okrevanja.

Predlagamo, da se pri nadaljnjem sodelovanju z gasilci, sistemom zaščite in reševanja ter pristojnimi strokovnimi službami preveri, kako so urejene poti do pomoči in kako jih ljudem jasno predstaviti. Smiselno je vključiti tudi krajevne skupnosti in društva, ki poznajo svoje okolje ter lahko pomagajo vzpostaviti stik z ljudmi, ki bi sicer ostali spregledani. To so naši predlogi za nadaljnji pogovor, ne dogovori, sprejeti na simpoziju.

Prizadeti potrebujejo podporo tudi takrat, ko se nujne intervencije zaključijo in pozornost javnosti zmanjša. Zato se moramo znati vrniti, vprašati, kako so, in preveriti, kakšno pomoč še potrebujejo.

Hvala za odpiranje pomembne teme

PGD Radovljica se zahvaljujemo za organizacijo simpozija in za prostor, namenjen pogovoru o psiholoških posledicah nesreč. Dr. Meti Košir se zahvaljujemo za predstavitev, ki nas je spodbudila k razmisleku o prizadetih, intervencijskih ekipah in njihovih bližnjih.

S srečanja odhajamo z mislijo, da mora biti skrb za ljudi trajen del naše pripravljenosti na nesreče. Vsak lahko doživi strah ali nemoč. Vsak lahko kdaj potrebuje pomoč. Povezana skupnost to prepozna in človeku omogoči, da svoje stiske ne nosi sam.

*Uroš Mencinger / Uspešna Radovljica 2026–2034 / radovljica.demokrati.si*