Sotočje Save Dolinke in Save Bohinjke je treba zaščititi

Sotočje Save Dolinke in Save Bohinjke pri Lancovem ni samo lep naravni kotiček. Je prostor, kjer se rojeva Sava, najdaljša slovenska reka. Je naravna vrednota, ekološko pomembno območje in del identitete Radovljice, Lancovega ter širšega slovenskega prostora.

Zato podpiram lokalno pobudo za zaščito sotočja Sav.

Ob tem je pomembno poudariti, da to ne sme postati tema, na kateri se bijejo predvolilne bitke. Sotočje Sav je preveč pomembno, da bi ga uporabljali za politična obračunavanja, delitve ali nabiranje točk. To mora biti skupna tema občanov, krajevne skupnosti, stroke, države, občine in vseh, ki razumemo, da nekaterih prostorov ne smemo prepustiti kratkoročnim interesom.

Pobuda za zaščito tega območja ni nova. Iz starega časopisnega članka z naslovom »Pobuda za zaščito sotočja Sav« je razvidno, da je bila zaščita sotočja Save Dolinke in Save Bohinjke predmet razprave že pred desetletji. Pobudo je takrat podala Bernarda Podlipnik, pristojni pa naj bi že tedaj razmišljali o začasni zaščiti območja in pripravi odloka o njegovi zaščiti.

To pomeni, da gre za vprašanje z dolgo zgodovino.

Če se o zaščiti sotočja pogovarjamo že desetletja, potem je čas, da se vprašamo, zakaj tako pomembno območje še vedno nima jasne, dolgoročne in učinkovite rešitve.

Sotočje Sav ni navadno zemljišče in ni zgolj razvojna priložnost. Je prostor z naravnim, vodnim, ekološkim, kulturnim in simbolnim pomenom. Zato mora biti razprava o njegovi prihodnosti mirna, strokovna, odprta in odgovorna.

Ne gre za nasprotovanje razvoju. Gre za vprašanje, kakšen razvoj si želimo.

Razvoj ne pomeni, da pozidamo vsak dragocen prostor. Razvoj pomeni tudi, da znamo prepoznati območja, ki jih je treba ohraniti, urediti in zaščititi.

Sotočje Save Dolinke in Save Bohinjke je tak prostor.

Zato potrebujemo jasen načrt: zaščito pred pozidavo, strokovno varovanje naravnih vrednot, ureditev spoštljivega javnega dostopa in dolgoročno upravljanje območja.

Takšen načrt mora nastati v sodelovanju Občine Radovljica, države, pristojnih naravovarstvenih in vodarskih služb, krajevne skupnosti, civilne iniciative, lastnikov zemljišč in lokalnih prebivalcev.

Rešitev ne sme nastati za zaprtimi vrati. Nastati mora pregledno, z javno razpravo in z jasnim odgovorom na vprašanje: kaj želimo na tem območju ohraniti za prihodnje generacije?

Pri tem ni dovolj, da se odzovemo šele takrat, ko pride do zapletov, zapor, omejevanja dostopa, posegov ali sporov. Potrebujemo dolgoročen dogovor.

V programu Uspešna Radovljica 2026–2034 zagovarjamo občino, ki ne čaka, da težave postanejo krize, ampak jih rešuje pravočasno, pregledno in skupaj z ljudmi.

Sotočje Sav je primer, kjer mora občina pokazati, da zna povezati lokalno skupnost, stroko, državo, civilno pobudo in lastnike zemljišč.

To ni prostor za delitve. To je prostor, kjer bi morali stopiti skupaj.

Zato podpiram pobudo za zaščito sotočja in predlagam, da Občina Radovljica skupaj z državo in pristojnimi službami pripravi jasen načrt:

– pravno zaščito območja,

– strokovno presojo naravovarstvenega stanja,

– ureditev spoštljivega javnega dostopa,

– možnost odkupa ali zamenjave ključnih zemljišč,

– prepoved posegov, ki bi trajno spremenili naravno podobo območja,

– in dolgoročno upravljanje prostora kot naravne, kulturne in izobraževalne vrednote.

Sava se začne tukaj. Zato mora biti tudi odgovornost za ta prostor večja.

Sotočje Sav ni prostor za kratkoročne interese.

Je skupna naravna dediščina, ki jo moramo zaščititi, urediti in predati prihodnjim generacijam v boljši, ne slabši podobi.